Majda Senica Vujanovič

Mladost sem preživljala v planinski vasici Šentanel. Na vse strani so čudoviti razgledi po Karavankah, Podjuni in Mežiški dolini. Dedi je bil krojaški mojster, spoštovan daleč naokoli. Očetu je predal kmetijo, sam pa je še v visoki starosti krojil in šival. Rada sem pomagala očetu pri delu. Orala sva, zlagala žitne kope in poslušala zvečer čebeljo matico v čebelnjaku, kako poje. Po večerji smo pokleknili in molili rožni venec. Naglas, vsi, vseh nas sedem. Vstajali smo zgodaj, v mraku legali k počitku. Oče nam je večkrat bral svoje pesmi. Strmeli smo vanj z začudenjem. Jih shranili v svojo dušo. Imeli smo svoj domači pevski zbor. Kar žareli smo od sreče in prepevali, da je daleč odmevalo. Skrbeli smo za ptice, še posebej za lastovice. Škorci so se vrnili vsako pomlad v svoje valilnice na drevesa v sadovnjaku. Sprejeli smo jih kot znanilce pomladi, pevce cvetočih krošenj.

Od pomladi do jeseni smo hodili bosi po trati, po njivi, na travniku, gazili ilovico v globači, tekali po strminah. V šoli smo pisali s kamenčki po črnih tablicah. Črko za črko vsak večer doma ob leščerbi ali treski ali sveči. Tudi zadremala sem ob mizi. Potem pa spat v seno na peter. Imela sem svoje drevo, svojo medeno hruško. Bila je še mlada z dišečo sivkasto gladko skorjo. Ko je dozorela, sem splezala v vrh. Plodovi so se svetili rdeče rumeno in zelenkasto. Drhtela sem od čudenja. Kako so mi teknili sočni sadeži. Ob pustu me je mati napotila k drevesu s prvim krofom v roki. Slastno sem jedla in se oprijela debla svoje hruške z željo, da bo v jeseni bogato obrodila. Vsi smo imeli svoja drevesa. Drevesa še stoje, upognjena, osivela razsipljejo plodove in me čakajo

Dostop do knjige Pomlajena duša >>>

Dostop do knjige Kačji kralj in druge pravljice >>>